Ko je gozd enkrat utrpel požar, je najbolj neposredna škoda požgati ali zažgati drevesa. Na eni strani upadanje gozdnih zalog, na drugi strani pa je resno prizadeta rast gozdov. Gozdovi so obnovljiv vir z dolgim rastnim ciklom in traja dolgo časa, da si opomorejo po požaru. Zlasti po intenzivnih obsežnih gozdnih požarih je gozdove težko obnoviti in jih pogosto nadomestijo nizki gozdovi ali grmičevje. Če jih požar večkrat poškoduje, bo postane pusta ali celo gola zemlja.
Vse organske snovi v gozdu, kot so drevesa, grmičevje, trave, mahovi, lišaji, odmrlo listje, humus in šota, so vnetljive. Med njimi lahko goreče vnetljive snovi, znane tudi kot odprti ogenj, izhlapijo vnetljiv plin, da proizvedejo plamen, predstavlja 85 ~ 90 % vseh gorljivih snovi v gozdu. Zanj je značilna hitra hitrost širjenja, veliko območje gorenja, poraba lastne toplote pa predstavlja le 2 ~ 8 % celotne toplote.
Brezplamensko goreče gorivo, znano tudi kot temni ogenj, ne more razgraditi dovolj vnetljivega plina, brez plamena, kot je šota, gnili les, kar predstavlja 6-10% celotne količine gozdnih gorljivih snovi, njegove značilnosti so počasna hitrost širjenja, dolgo trajanje, poraba lastne toplote, kot je šota lahko porabijo 50% svoje celotne toplote, lahko v mokrih okoliščinah še vedno gorijo.
En kilogram lesa porabi 32 do 40 kubičnih metrov zraka (06 do 0,8 kubičnih metrov čistega kisika), zato mora imeti gozd za kurjenje dovolj kisika. Običajno je kisik v zraku približno 21 %. Ko je vsebnost kisika v zrak se zmanjša na 14 do 18 odstotkov, izgorevanje se ustavi.
Čas objave: 31. marca 2021